Ženska, ki jo je vesolje izbrisalo

Po soočanju z vojnami, imperiji, prerokbami in silami, ki lahko odločajo o usodi celih civilizacij, José Monteiro odkrije, da obstaja nekaj, česar ne more rešiti vsa moč vesolja: čas. Ženska, ki jo je vesolje izbrisalo, je zbirka pesmi, ki se dogaja po koncu A knjige Začetek konca: Zadnji dih človeštva — Sodba bogov, ki spremlja odnos med Joséjem in Brunix skozi ljubezen, družino, zadnje ure resničnosti in spomin, ki ostane, ko vse drugo izgine. José tristo petinšestdeset dni poskuša početi tisto, na kar je pozabil večino svojega življenja: živeti. Ne kot Montarion. Ne kot rešitelj. Ne kot človek, ki se je sposoben soočiti s samim Vesoljem. Tako kot José, poleg ženske, ki jo ljubi, in otrok, s katerimi je zgradil življenje, ki nikoli ne bi smelo biti mogoče. Toda ko se vesolje spremeni, Brunix izgine iz zgodovine. Mesta ostajajo. Mesta se nadaljujejo. Zvezde še naprej obstajajo. Toda nihče se je ne spomni. Nihče, razen José. Med pesmimi o dveh svetovih, ki sta se naučila dotikati drug drugega, zadnjem letu skupaj, rojstvu družine, nekaj urah večnosti in osamljenosti, ko si edini človek, ki se spominja življenja, ki ga je vesolje samo izbrisalo, to delo spremeni Final A v intimno potovanje o ljubezni, izgubi, spominu in obstoju. Ker je morda pozaba način preživetja. Toda José Monteiro ni imel tega privilegija. Vesolje je pozabilo na Brunix. On ne. Pesniško delo Montarion Universe. Opozorilo: To delo se dogaja po koncu A Začetka konca in vsebuje pomembne spojlerje iz tega konca